Teja Goršič je izvrstna košarkarica. Julija 2019 je kot prva občanka občine Grosuplje zaigrala v izbrani članski vrsti slovenske reprezentance na Evropskem prvenstvu. Teja je vrsto let igrala v vseh selekcijah ŽKK Grosuplje in se sredi pretekle sezone z Grosuplja podala v tujino. V letošnji sezoni igra na skrajnem severu Nemčije v Hannovru za tamkajšnji klub TKH Basketball Damen. Kljub temu da Teje ni več v našem klubu, se nam zdi prav, da Tejo spoznate malo bolje.

Svojo košarkarsko pot si začela v našem klubu. Kaj te je pritegnilo k temu športu in kakšni so tvoji spomini na prve košarkarske korake?

Moja košarkarska pot se je začela, ko sem obiskovala osnovno šolo Louisa Adamiča in takrat je trenirala tudi moja sestra. Ker sem bila višja od drugih, so me trenerji opazili, ko sem hodila na sestrine tekme.

Tako sem tudi jaz začela obiskovati treninge in košarka je od takrat naprej postala del mojega vsakdanjika. Moja prva leta košarke so se odvijala bolj počasi, saj nisem bila tako dobra, uspešna in hitra kot ostale punce, ki so trenirale z mano.

Generacija letnika 1999 in 2000 je bila v ŽKK Grosuplje uspešna skozi celotno obdobje od najmlajših deklic do mladink. S temi dekleti ste v Grosuplje prinesle kar nekaj pokalov iz zaključnih turnirjev državnega prvenstva. Še veš, na koliko zaključnih turnirjih si sodelovala?

Zelo dobro vprašanje. Če sem čisto iskrena, se res ne spomnim. Bilo jih je kar veliko, mislim da vsako leto dva finalna turnirja zame.

Nikoli pa ne bom pozabila sezone, ko smo osvojile prvo mesto, brez enega samega poraza v ligi. Finalni turnir se je odvijal v Novem mestu. Takrat je bil trener Luka Hrovatin, ki me je treniral od moje prve sezone v Grosupljem.

Kateri zaključni turnir ti je najbolj ostal v spominu?

Kot sem že omenila, je bil to prav gotovo zaključni turnir v Novem mestu. Se je pa zelo težko odločiti, saj je vsak zaključni turnir zgodba zase, saj se tudi ekipa skoraj vsako leto malce spremeni.

Obstaja iz obdobja tvojega igranja v ŽKK Grosuplje tudi kakšen drug poseben trenutek?

Lepih trenutkov nikoli ne zmanjka, najbolj pa se spominjam rituala pred vsakim treningom, ko smo z Ano Plevnik in Leo Mehle vedno skupaj hodile na treninge in v avtu nikoli ni zmanjkalo smeha.

Novembra 2018 te je košarkarska pot ponesla v tujino. Najprej v Podprat na Slovaškem, letos pa v Hannover. Zakaj tujina in ne kak drug klub v Sloveniji?

Tujina predvsem zato, ker so pogoji za košarko precej boljši kot v Sloveniji in tekme na višjem nivoju.

Kako si prebrodila ta prehod iz Slovenije v tujino?

Ko sem prvič odšla iz Slovenije, mi je bilo prvi mesec precej hudo. Pogrešala sem domače, ampak ti v tujini ne preostane drugega, kot da vztrajaš in se še bolj posvetiš košarki. Ko sem spoznala prijatelje, potem vse postane lažje in tudi dom nekoliko manj pogrešaš.

Kakšna je razlika pri klubskem delu s košarkaricami v Sloveniji, Slovaškem in Nemčiji (treningi, prisotnost zdravnika, fizioterapevta, kondicijski treningi)?

Razlika je kar precej očitna. V Sloveniji žal ni tako dobrih pogojev za delo, kot so tukaj v Nemčiji in sezono prej na Slovaškem. Treningi dvakrat dnevno in vedno je dostopna dvorana za trening in metanje na koš. Vedno mi je na voljo takojšna zdravniška pomoč, in če igralec kaj potrebuje, klub to tudi uresniči. Precej bolj se daje pozornost tudi na telesno pripravo in zdravje, kot je to navada v Sloveniji.

Tvoj sedanji klub TKH Basketball Damen ima sedež v Hannovru, ki je na severu Nemčije, tako, da si kar daleč od doma. Kaj najbolj pogrešaš?

Res je, Hannover se nahaja na čistem severu Nemcije. Najbolj pa pogrešam prijatelje in družino.

Kakšen je tvoj dnevni urnik v TKH Basketball Damen?

Od ponedeljka do petka dopoldne 3x atletika in 3x »šuterski« trening. Popoldne vedno ekipni trening. Ob sobotah včasih prosto, včasih krajši trening in priprava na tekmo, ki je po navadi v nedeljo. Poleg treningov moramo včasih delati tudi promocije za klub, kar je zelo zabavno in razbije monotonost.

Je urnik tekem bolj natrpan kot v Sloveniji?

Imamo eno tekmo na teden, ki je večinoma ob nedeljah. V playoffu pa je ritem bolj intenziven, saj sta dve tekmi na teden. Ker smo se tudi v pokalnem tekmovanju uvrstile v naslednji krog temu sledijo tudi pokalne tekme.

S svojimi odličnimi predstavami nisi ostala neopažena in si maja 2019 dobila vpoklic na reprezentančne priprave članic za EP 2019 in na koncu bila tudi v izbrani vrsti. Kakšni so bili občutki, kako si se ujela z ekipo?

Ko sem bila izbrana v reprezentanco, je bila to najboljša in najlepša izkušnja v mojem življenju. Z igralkami smo se super ujele, kar veliko pripomore timskemu duhu in igri.

Kakšen napor predstavlja mesec in pol intenzivnih priprav in nato samo prvenstvo za igralke?

Mislim, da smo punce kar navajene treningov in tekem že iz posameznih klubov. Mislim, da priprave niso tako naporne in utrujajoče, kot je sam sistem evropskega prvenstva, kjer v štirih dneh odigraš tudi tri tekme. Je pa vedno lepo dobiti teden počitka po zaključku turnirja.

V prvem delu kvalifikacij za EP 2021 ti je zaradi odsotnosti Eve Lisec in Shante Evans slovenski selektor Damir Grgič izkazal precejšnje zaupanje, ki si ga na igrišču tudi dokazala. Ob tvoji izvrstni igri na tekmi progi Grkinjam je dejal, da si verjetno odigrala najboljšo tekmo v karieri. Lahko še za nas strneš vtise po tej tekmi?

V reprezentanci sta manjkali obe igralki, ki sta naša prva centra. Visokih igralk v Sloveniji ni veliko, tako da sem hvaležna, da sem priložnost dobila jaz.

Vesela sem, da sem priložnost dobro izkoristila in da sem odigrala dobro tekmo. Vseeno pa je najbolj pomembno, da smo zmagali in smo tako bližje ponovni uvrstitvi na evropsko prvenstvo.

Skozi svoj košarkarski razvoj si sodelovala z mnogimi trenerji, klubskimi in reprezentančnimi. Od vsakega si verjetno prejela del košarkarskega znanja …

Da, res je. Hvaležna sem vsakemu trenerju, ki me je kadarkoli treniral. Moj prvi trener, Luka Hrovatin, ki me je naučil osnov in ki me je vedno spodbujal, da naredim korak več kot ostale soigralke. Vedno je morala ekipa kazensko teči zaradi mene ha ha. Ko se je Luka poslovil, sta v klub prišla Slavko Duščak in Predrag Radović, ki sta me naučila res veliko in me predstavila ”profesionalni košarki”. Res sem vsem trem iz srca hvaležna za vse, kar so naredili za moj tako osebnostni kot košarkarski razvoj.

Bi lahko mladim košarkaricam, ki si utirajo pot za tabo, dala kakšen nasvet?

Moj nasvet mlajšim je, da naj uživajo v košarki, saj poleg košarkarskega znanja dobiš tudi veliko prijateljev. Vem, da je včasih težko se odpraviti na trening, ampak se vztrajnost na koncu vedno poplača.

 

Foto: TKH, FIBA, KZS