Dare Brezovar je spomladi prevzel vodenje Ženskega košarkarskega kluba Grosuplje iz rok dolgoletnega predsednika in člana UO kluba Božidarja Gabrijela. Čakal ga je velik izziv, saj kljub dolgoletnim izkušnjam v vodenju še ni resneje deloval v športnem društvu. Konec leta je pravi čas, da smo se usedli z njim in preverili, kaj se je v pol leta v klubu zgodilo in kaj lahko pričakujemo v prihodnje.
Ali si pred letom dni v tem prazničnem času predstavljal, kaj vse boš počel v tem letu?
Ne, ne. Niti slučajno ne. Ravno leto dni nazaj sem bil prvič na enem od kriznih sestankov v klubu. Pa še v to me je pregovorila žena, ki je rekla, da je že čas, da grem enkrat jaz na sestanek v klub. In sem šel. Na sestanku pa sem videl slabo vzdušje in veliko negativne energije. Res si nikoli nisem mislil, da bom bolj povezan s klubom kot to, da sem eden od staršev košarkarice.
Kako je prišlo do tega, da si postal predsednik?
V začetku aprila sem dobil telefonski klic člana prejšnjega upravnega odbora, ki mi je rekel, da se mu zdim primeren za prevzem predsedniške funkcije. Sprva sem mislil, da gre za potegavščino. Sam namreč res nisem bil vpleten v klub, razen v vlogi šoferja svoje hčere na treninge in tekme. Na tekmah sem bil bolj poredko in v ozadju. Tudi trenerje sem poznal le na videz.
V mladosti si bil športnik, vendar v čisto drugih športih …
Res je, v rani mladosti je bila prva ljubezen rokomet. Igral sem ga tako v osnovni kot srednji šoli. Po vojski pa sem končal v bodybuildingu. Je pa zanimiva zgodba, kako sem kot mlad najstnik gledal slike bodybuilderjev in dejal, da tako ogabnih slik v življenju še nisem videl. Ampak stvari se v življenju spreminjajo. Ne pravijo zaman, da se zarečenega kruha največ poje. Jaz sem zarečenega kruha zelo veliko pojedel ha ha.
Po nam dostopnih podatkih si predstavljal vrh slovenskega bodybuildinga. Ali to drži?
Treniral sem kakšnih deset let in veliko tekmoval. Zmagal sem na prvi tekmi v samostojni Sloveniji, kjer me ni nihče poznal. Zmagal sem v vseh kategorijah. Nekateri so rekli, da sem postavil neke standarde, kako naj bi se treniralo, kako naj bi bodybuilder izgledal. Ampak to je že dolgo za menoj, obrnil sem nov list življenja, tega ne spremljam več.
V bistvu ste športna družina. Če je pri vas doma hkrati na televiziji bodybuilding, ženski rokomet in ženska košarka, kdo drži v rokah daljinca?
V tem trenutku je ne glede na to, v katerih rokah je daljinec na programu ženska košarka. Hči že vrsto let trenira košarko, jaz sem zdaj postal predsednik. Žena je bila nekoč vrhunska rokometna vratarka pri Krimu, zdaj pa tudi ona vneto navija za košarkarice. Tako da ni dvoma, ženska košarka ima pri nas prvo mesto.
Izkusili ste različne športe, zato je zanimivo slišati, kako se razlikuje pristop k treningu v različnih športih?
Uspeh v katerem koli športu, poslu, ali na katerem koli drugem področju življenja, je sestavljen iz enakih stvari. Sestavljajo ga stvari kot so delovne navade, vztrajnost, osredotočenost na cilje, pozitivna naravnanost …. Vztrajnost je ena od najpomembnejših lastnosti v športu.
Po tem, ko si se odločil sprejeti mesto predsednika, je bilo treba sestaviti še upravni odbor. Koga si povabil zraven?
Ko sem videl, da je predlog za predsedniško mesto ŽKK Grosuplje resna stvar, sem poiskal ljudi, ki imajo sposobnosti, ki jih jaz nimam. Nekaj staršev iz ekipe, kjer trenira moja hči, sem poznal, zato sem se z njimi pogovoril. Na moje veselje sem spoznal, da ta ekipa pokriva vse potrebne segmente znotraj športne organizacije. Tako smo lahko hitro sestavili celoto, za katero sem vedel, da bo delovala in se dopolnjevala.
Našel sem nekaj res izjemnih ljudi, ki so se bili pripravljeni odreči svojemu prostemu času in nekaj narediti v dobro kluba. Smo dobra ekipa in smo si razdelili delo. Največje delo tu opravlja Igor, ki je moja desna roka pri številnih projektih. Ker je že deloval v športu, se počuti, kot riba v vodi in je njegovo delo res zelo pomembno. Ker se tudi poklicno ukvarja z marketingom in socialnimi mediji, je prevzel zunanjo podobo kluba, marketing, socialna omrežja in opravlja izjemno delo. Pri socialnih medijih sodeluje tudi naša fotografinja Brigita, Mojca in Ema sodelujeta pri organizaciji dogodkov in pridobivanju finančnih virov. Tu sta še Polona in Lea, ki sta vedno dobre volje in odlični pri navezavi stikov in skupaj z Denisom ravno tako pomagata pri organizaciji dogodkov.
V upravni odbor smo priključili še trenerja Predraga Radovića, da smo v redni povezavi tudi s trenerskim timom. Seveda naš projekt ne bi bil tako uspešen brez naše sekretarke Tanje, ki opravlja tisoč in eno stvar, da lahko klub normalno deluje.
Pogosto se želi starše oddaljiti od vodenja kluba, tu pa ste ravno starši prevzeli glavno vlogo?
Verjetno ima vsak od staršev vsaj majhno željo, da se vpleta v klub, kjer njegov otrok trenira. Ko sva imela z ženo kakšnih 15 let nazaj fitnes, sva opazovala starše, kako so se vpletali v delo trenerja. In to v gimnastiki. Takrat sem si rekel, nikoli v življenju se ne bom vpletal v delo trenerjev svojih otrok.
Zato sem takoj po tem, ko sem nastopil delo predsednika, povedal vsem trenerjem, da ne želim, da se zaradi tega odnos do hčere spremeni. Povedal sem jim, da so oni tisti, ki odločajo kaj bodo delali, kdo bo igral in koliko bo igral. Meni je važno, da imajo do hčere in do vseh ostalih deklet korekten odnos. Podobno kot moje stališče je tudi stališče ostalih članov upravnega odbora in to je ključno, da so v klubu odnosi dobri in da vsak lahko v miru opravlja svoje delo.
Stanje kluba ob prevzemu predsedovanja ni bila najbolj rožnato. Kakšne so bile prve poteze?
Poleg odnosov je bilo tudi finančno stanje precej slabo in v prvem tednu so mi številni dajali ideje, da naj ukinemo člansko ekipo, da naj zamenjam nekatere trenerje, da nam nihče ne bo pomagal ipd.
A smo šli čez to. Naš prvi cilj je bil urediti finančno stanje. Skupaj z Igorjem sva naredila plan, ki ga je podprl upravni odbor in tako smo z dekleti mlajših kategorij obiskali več kot 100 podjetij z Grosuplja in okolice.
Res hvala vsem dekletom, ki so z veseljem sodelovala pri tej akciji in hvala vsem staršem, ki so jih pri tem podprli. S skupnimi močmi nam je uspelo prepričati podjetnike, da je šport nekaj dobrega za otroke in da bi bilo škoda, da bi v Grosuplju ostali brez ženske košarke. Če nam ne bi uspelo, bi brez treningov ostalo več kot 100 deklet. V pol leta smo velik del dolga sanirali, tekoče obveznosti so poravnane redno, tako da sem lahko zadovoljen.
Tudi nakup športne opreme, ki jo je klub predstavil pred dnevi, je bil velik zalogaj.
Ja, seveda. Klubi v ženski košarki se redko lotijo tako obsežnega projekta. Tudi pri nas so bili dresi stari vsaj sedem let, igralke so pred tekmami hlačke zavezovale z vrvjo in lepile s selotejpom. Da o tem, da športne opreme za treninge in prosti čas ženski klub še nikoli ni imel.
Ko smo dobili prve predračune, ki so imeli petmestne številke, je bilo kar težko. Gledali smo drug drugega in se spraševali, kako bi ta projekt izpeljali.
Z malo spretnosti smo našli dobavitelja, ki nam je pripravil resnično dobro ponudbo. Ob tem so oziroma smo se odzvali tudi starši, ki smo podprli nakup. Zdaj prihajajo že prva ponaročila in januarja bomo verjetno spet naročali opremo za prosti čas, saj si številni starši želijo opremo tudi za sebe. Super je, da si to želijo tudi starši nekaterih igralk, ki jih ni več v klubu.
Najlepše od vsega pa je seveda pogledati, kako dekleta uživajo v novi opremi.
Nekdo, ki ni vpleten v delo kluba, si verjetno misli, da je predsedovanje mačji kašelj. Nekajkrat se pokažeš na tekmi, malo pokličeš kakšnega prijatelja za nekaj denarja in je to to. V resnici je verjetno precej drugače?
V resnici je zgodba res precej drugačna. To, da pridem na tekmo, je še najmanj, kar mora predsednik narediti. V ozadju pa gre za vsakodnevno delo mene, Igorja, sekretarke in v bistvu celotnega upravnega odbora. Sporočila v naši viber skupini je treba spremljati redno, ker si drugače čisto izgubljen ha ha.
Dejstvo je, da sem letos opravil nešteto sestankov, ki so trajali po več ur. Telefon je zaradi košarke zaseden večji del dopoldneva in moje letošnje poletje je minilo brez dopusta. Ampak tega sem se zavedal in na tak način vračam lokalnemu okolju nekaj tistega, kar je to okolje dalo meni.
Bi pa ob tem dodal, da so vrata v upravni odbor in klub vedno odprta in bomo veseli pomoči vsakega, ki je pripravljen del svojega časa nameniti temu, da bo klub normalno deloval. Pa tu ne gre za velike zahteve, včasih je dovolj že dobra volja in majhna pomoč.
Kakšni so odnosi s sponzorji in donatorji?
Ob mojem prihodu so bili vsi sponzorji, ki so pomagali klubu v preteklosti z eno nogo že izven kluba. Ko sem se pogovarjal z njimi in tudi z vsemi drugimi, ki smo jih obiskali, sem videl, da ni toliko pomembno, kako uspešno deluje podjetje, ampak, kako velik po srcu je človek, ki ga vodi.
Večina sponzorjev, ki so klub podpirali v preteklosti, bo ostala z nami tudi v prihodnje, vrata so nam odprli tudi številni drugi. So nas pa mnogokrat zavrnili, čeprav so finančni izkazi teh podjetij takšni, da bi lahko pomagali čisto vsakemu športnemu klubu v Grosuplju.
Za vsak klub je pomembno tudi sodelovanje kluba z občino. Tvoje izkušnje?
Občina je po krizi zmanjšala denarna sredstva za vse športne klube v občini, kar za nas pomeni 9.000 evrov manj na sezono. To je za naš klub precej in težko nadomestimo ta izpad.
Po drugi strani pa se zavedamo, da občina zdaj gradi novo dvorano, ki je za šport v Grosuplju več kot potrebna. Zdaj naše mlajše ekipe gostujejo po podružničnih šolah in tako se zgodi, da starši enega otroka odpeljejo na trening na Polico, se zatem odpravijo v Št. Jurij, da odložijo drugega otroka, nato pa pohitijo v Šmarje-Sap, da treninga ne bi zamudil tretji otrok. Tole je čisto resnična zgodba, zato se nove dvorane zelo veselimo, saj bomo dobili 25 novih terminov. Kolikor sem seznanjen, pa bo treba del tekem še vedno opraviti v Brinju, saj nova dvorana na Tovarniški ne bo ustrezala vsem zahtevanim standardom prve lige.
Podobno verjetno velja tudi za moški košarkarski klub. Kakšni so odnosi med kluboma?
Dobri. S Petrom Hojčem sva redno na vezi, sodelujemo pri določenih projektih, imamo skupno šolo košarke po osnovnih šolah, ki jo vodi naš nekdanji trener Tilen. Za podporo se tudi z nekaterimi sponzorji že dolgo dogovarjamo skupaj. Ne glede na to, da sta kluba ločena in imata različno vodstvo, bomo tudi v prihodnje zagotovo še sodelovali. V športu je vedno treba sodelovati in zato smo na našo zadnjo prireditev povabili tudi plesalke plesno navijaške skupine Tial.
Kakšen pa je položaj ženske košarke v Sloveniji?
Slovenska ženska reprezentanca je v bistvu čudež. Ko sem videl, kakšni so odnosi med klubi, kako deluje ženska sekcija košarkarskih klubov, sem bil kar malo šokiran. Razdrobljenost je prevelika in klubi ne znamo stopiti skupaj. Na drugi strani pa je naša reprezentanca dejansko med prvimi desetimi v Evropi, mladinke so osvojile medaljo na evropskem prvenstvu. Kljub pomanjkanju sredstev v klubih, slabem zanimanju medijev in zadržanem odnosu sponzorjev, so naša dekleta dovolj dobra, da se kosajo z vsemi največjimi evropskimi državami.
K tem uspehom je gotovo pripomoglo tudi dobro delo v ŽKK Grosuplje, saj je bilo letos na evropskem prvenstvu kar 6 reprezentantk, ki so v preteklosti nosile dres Grosuplja. Zadnja leta je razvoj mladih nekoliko zamrl. Zakaj?
Res smo ponosni na trenerja Duščaka in Radovića, ki sta bila pomočnika selektorja Grgića in na vsa dekleta, ki smo jim v klubu pomagali na njihovi športni poti.
Pri nas je bilo tako, da so se po odhodu generalnega pokrovitelja najprej porezala sredstva pri najmlajših kategorijah in to se zdaj precej pozna. Vendar nam ne pomaga jokanje in kazanje s prstom za nazaj.
Ena od najpomembnejših stvari, ki jo moramo v klubu krepko popraviti je, da razširimo bazo v šoli košarke. Naša želja je, da podvojimo število otrok in da smo čim bolj uspešni pri prehodu iz šole košarke v klubske selekcije. Letos smo okrepili mlajše selekcije z nekaj novimi trenerkami in prvi rezultati so vidni. Na treningih selekcije U13 je na treningih redno med 15 in 20 deklet. Zdaj sestavljamo tudi mlajšo ekipo U11, ki bo tekmovanja začela v začetku leta 2020.
V prihodnje bo verjetno treba še dodatno okrepiti strokovni kader. Ni pa tako preprosto dobiti trenerja, ki bi bil strokovnjak, po drugi strani pa motivator, da bi otroci z navdušenjem hodili na treninge. Želimo si, da bi delo z otroki primarno opravljal iz užitka in ne zaradi denarja. V mlajših kategorijah namreč trener ni samo trener, ampak mora biti igralkam tudi prijatelj, vzgojitelj in pedagog. Mnogi mladi trenerji gledajo na stvari precej ozko.
Verjamem, da bomo pri tem projektu uspešni in da bomo imeli v prihodnje več deklet v vseh reprezentančnih selekcijah.
Kakšno pa je stanje v članski ekipi in kakšne so ambicije?
V času, ko smo obiskovali podjetja v naši sredini, sem videl, da našo zunanjo podobo v veliki meri ustvarjajo rezultati članske ekipe. Zato so pri članicah ambicije nekolike višje, kot jih je imel klub v zadnjih letih. Zadovoljen sem z delom in razmišljanjem trenerjev, nisem pa najbolj zadovoljen z rezultati.
Kot športnik sem vedno imel visoke cilje in tako je tudi zdaj. Za letos je cilj, da se uvrstimo med štiri najboljše ekipe. Sicer zaenkrat ne kaže najbolje, pa vendar ostajam optimist, da nam to lahko uspe. Klubski proračun je tisti, ki te omejuje, vendar mislim, da je v članski ekipi neka situacija, ki se zgodi z ekipo, če razmere nekaj let niso takšne, kot bi morale biti. Klub se je zdaj konsolidiral, se pa zavedam, da bo treba za večji korak naprej poiskati še generalnega sponzorja in okrepiti ekipo.
Na pomladni skupščini so bili načrti dokaj ambiciozni. Kakšne so želje za prihodnost?
Naš cilj je, da bi morali jedro ali vsaj dve do tri članske igralke vzgojiti sami v klubu. Vendar je to dolgoročni projekt, ki se ne zgodi v letu ali dveh. Če bomo spodaj postavili trdne temelje, se bo to videlo pri članicah šele čez pet, šest let.
Vsako leto mora biti cilj, da vsaj ena od naših selekcij pride v bližino final foura. Ne nazadnje bi radi vsakih nekaj let zaključni turnir kakšne selekcije organizirali tudi pri nas v Grosuplju.
Zelo pomembno je, da bi vsi v klubu med seboj dobro sodelovali, da bi imeli dobre odnose s starši in lokalno skupnostjo. Veseli bomo, če bo na tekme naših članic prišlo čim več navijačev, tudi tistih, ki niso neposredno povezani s klubom. En korak v to smer smo naredili že na zadnji domači tekmi članic v tem letu, ko smo dosegli največji obisk rednega dela prve ženske košarkarske lige v zadnjih letih.
Za leto 2020 je moja želja, da dobimo generalnega sponzorja, da bi s tem dokončno uredili finance in zastavili dolgoročen projekt.
Želim si, da še bolj pritegnemo starše, da začutijo, da delamo nekaj dobrega za njihove otroke in da poleg tega, da so šoferji, še kako drugače pomagajo klubu.
Naše delo mora biti usmerjeno v to, da pomagamo dekletom pri njihovem razvoju. Pa tu ne mislim samo na košarkarskem, ampak tudi na osebnostnem nivoju. Želimo si, da dekleta razvijejo določene delovne navade, da se naučijo sodelovati in si pomagati ter da znajo prenesti poraz, se iz njega kaj naučiti in postati še močnejše. Verjamem, da bo veliko teh deklet konec najstniških let dočakalo kot močne osebnosti.
