Tokratni intervju meseca je potekal nekoliko drugače. Naši sogovornici sta bili kar dve trenerki, ki skrbita za naš podmladek. Ana Hrbljan in Laura Črnigoj namreč vsak torek in sredo za igranje košarke navdušujeta naše najmlajše v ekipi U11. Ker vsaka od njiju pripada drugi košarkarski generaciji, smo v pogovoru izvedeli marsikaj zanimivega.
V Ljubljani je že dolgo prisotno rivalstvo med Ilirijo in Ježico. Vsaka od vaju prihaja iz enega od klubov ….
Ana: Ljubljanska naveza v Grosuplju ha ha.
Vsak teden učita dekleta prvih košarkarskih korakov. Kakšni so bili vajini?
Laura: Mene je učiteljica telovadbe v tretjem razredu povabila h košarki, ker sem bila v tistem času res zelo visoka. Skupaj z eno sošolko sem začela trenirati z dekleti iz petega razreda.
Na tekmah šolske ekipe me je opazil trener z Ježice in me povabil v klub. Ker je bila Ježica na drugem koncu Ljubljane, je bilo smotrno, da se sama ne vozim na drug konec Ljubljane, zato sta se mi pridružili še dve drugi dekleti in skupaj smo se z mestnim avtobusom štirikrat na teden iz Štepanjca vozile na Ježico. Takrat taxi staršev še ni bilo in je bilo vse odvisno od naše volje.
Zanimivo, da nisi začela z igranjem na Slovanu, ki je takrat imel tudi žensko sekcijo kluba?
Laura: Mnogi otroci s Kodeljevega, Fužin in Štepanjskega naselja so nastopali za različne ekipe Slovana. Pri ženski košarki pa je bilo tako, da Slovan v bistvu sploh ni imel sestavljene ekipe iz moje generacije, imeli so samo nekoliko starejša in kasneje tudi mlajša dekleta. Poleg tega je bila Ježica veliko bolje organizirana in so bili tudi veliko bolj aktivni pri iskanju igralk kot na Slovanu.
Ana, kljub temu da nisi iz Šiške, od koder prihaja največ Ilirijank, si šla skozi vse selekcije Ilirije?
Ana: Prihajam iz Rakovnika, in ker tam domuje RK Krim, sem v drugem razredu začela s treningi rokometa, ki je bil na naši šoli zelo popularen. V četrtem razredu pa sta me dve sošolki, ki sta hodili na treninge košarke k fantom prepričali, da sem se jima pridružila in me je košarka čisto prevzela.
Ker se je v tistem letu na treningih nabralo veliko deklic, so se povezali z Ilirijo, ki je tako svojo šolo košarke iz Šiške še malo razširila. Prišla je trenerka Špela Kraševec, ki je začela delati z nami v krožku. V petem razredu pa so me starši postavili pred dejstvo, da se z dvema športoma ne bom več mogla ukvarjati in odločila sem se za košarko.
Ko smo ravno pri prvih košarkarskih korakih. Kdaj je pravi čas, da se otroci začnejo ukvarjati s treningi?
Ana: Po mojih izkušnjah so začetki v četrtem razredu čisto v redu. Če začnejo prehitro jim lahko hitro postane dolgočasno. Seveda se vedno v trenažni proces lahko vključi tudi mlajši otrok, če je res zagnan in sam pokaže veliko željo za treniranje. Trenerji pa se moramo potruditi, da otroci dobijo dobro prvo izkušnjo in zato želijo vztrajati s treningi košarke več kot samo leto ali dve.
Laura: Meni se zdi, da lahko otroci začnejo s treningi že prej. Zdi se mi, da starejša dekleta, ki začnejo kasneje pričakujejo prevelik napredek in so kar malo razočarana, če jim igra ne steče, tako kot bi si želele. Tretji razred je že kar skrajni čas, saj se mi zdi, da takrat najlažje osvojijo tisto naravno košarkarsko gibanje. Potem je veliko lažje v nadaljevanju dodati druge košarkarske veščine. Je pa seveda pri tako mladih treba začeti delati predvsem z igro, vodenjem žoge, tapkanjem in meti na koš. Zato na mojih treningih velikokrat igramo razne igrice od »Finske« do nekaterih drugih igric, ki so me jih naučila dekleta sama. Včasih pa jih prepričam tudi v »staromodno igro« med dvema ognjema.
Tudi vaju so ob košarkarskih začetkih očitno navdušili za igro z oranžno žogo in sta bili tudi zelo uspešni v nadaljevanju košarkarske poti. Kakšne uspehe sta si zapomnili?
Ana: Prvič sem se, kot leto dni mlajša, udeležila zaključnega turnirja pri 12-ih, takrat je bil to še tekmovanje U12. Igrale smo v Novem mestu in se ga zelo dobro spomnim, morda tudi zato, ker smo bile prve. Naslednje leto je sledil turnir v Konjicah, kjer smo bile druge. Kasneje je sledilo še nekaj turnirjev in medalj.
Zelo sem si zapomnila tudi zaključni turnir mladink v sezoni 2012/2013, ko smo bile z izjemo Sare Meden, vse igralke bistveno mlajše in smo presenetile z uvrstitvijo na zaključni turnir. Kljub temu, da nas je bilo komaj deset, smo v polfinalu šele v zaključku tekme izgubile proti Grosuplju, ki je imelo res dobro ekipo z Alino Gjerkeš, Klaro Zupančič in drugimi. Na koncu smo z zmago nad Triglavom osvojile tretje mesto, kar je bilo res čisto noro.
Laura: V mojih časih je bila Ježica prvi klub v slovenski ženski košarki. Temu primerna je bila tudi organizacija in delo z mladimi. Tako sem bila z ekipo pionirska in kadetska ter tudi mladinska državna prvakinja, kjer sem bila edina tri leta mlajša in nisem imela ravno velike minutaže. V eni od sezon sem bila tako v pionirski kot kadetski ekipi, ko smo osvojile naslov prvakinj.
Bila sem tudi na reprezentančnem seznamu, vendar se takrat ni končalo po mojih željah. Zaradi tega imam kar grenak priokus, saj sem izpadla kot trinajsta igralka in to zaradi nekaterih nekošarkarskih razlogov. Priznam, da sem bila zelo zelo razočarana. Sem pa imela takrat potem čudovito poletje … ha ha.
Naj kot zanimivost dodam, da sem bila kasneje tudi univerzitetna prvakinja z ekonomsko fakulteto.
Pred leti so bili v Ljubljani znameniti košarkarski dvoboji med gimnazijo Bežigrad in Gimnazijo Šentvid, ki so potekali v dvorani na Kodeljevem. Laura, si jih doživela tudi ti?
Laura: Seveda, dvakrat. To je bilo res noro. Bilo je še huje, kot vidimo v ameriških filmih. Dvorana je bila polna do zadnjega kotička, vsi so stali in navijali. Sodelovali sta tako fantovska kot dekliška ekipa in cela šola je dihala z nami. Polno je bilo transparentov in drugih navijaških rekvizitov. Vsi smo bili v enotnih šolskih trenirkah in drugi opremi. Na to tekmo se je res dolgo pripravljalo in napetost pred tekmo je naraščala več mesecev. Nekaj košarkarske »vročice« je kasneje pripeljala tudi ŠKL (šolska košarkarska liga), a kot takrat ni bilo nikoli več.
Ana, nekaj naslednjih vprašanj je namenjeno tebi, saj se tvoja igralska košarkarska pot še ni zaključila. Kljub temu da si še zelo mlada, si v naši članski ekipi med najstarejšimi?
Ana: Ha ha res je, pa sploh nisem tako stara. Hitro teče čas. Naša članska ekipa je res mlada, vendar kakovosti ne manjka, saj je bila večina deklet v mladinskih reprezentančnih selekcijah. Morda nam manjka nekaj izkušenj, morda nam manjka malo uigranosti, da začutimo druga drugo. Ko sem lani prišla, sem mislila, da je večina deklet iz Grosuplja, pa se je izkazalo, da so punce iz različnih krajev. Zato delamo na uigravanju, samo verjetno potrebuje vsaka stvar določen čas, da dozori.
Kakšne pa so tvoje igralske ambicije?
Ana: Zavedam se, da od igranja košarke ne bom živela. Zelo pa uživam na tekmah in treningih. Poleg tega meni kar ustreza, da imam neki stalen urnik, da je stalno neka odgovornost in sem res vesela, da sem se lani odzvala povabilu kluba. Dve leti pred tem sem se od košarke že počasi oddaljevala, čeprav mi v bistvu to sploh ni bilo všeč. Potem mi je zaradi odhoda Goršičeve v tujino in nekaj poškodb v ekipi, Slavko napisal sporočilo, če sem še aktivna in če bi si želela priti v Grosuplje. Vse se je dogajalo v sezoni, za katero sem se odločila, da ne bom igrala košarke. Zanimivo kajne. Res sem zelo vesela, da sem se odzvala povabilu in da sem še vedno tukaj.
Tvoj dnevni urnik je precej natrpan, saj poleg svojih treningov oddelaš še kar nekaj treningov po različnih šolah v Ljubljani, opravila si trenersko izobraževanje in pridobila licenco, prevzela si našo ekipo U11, redno si za zapisničarsko mizo, sodeluješ z nekaterimi društvi, ob tem pa še študiraš na Zdravstveni fakulteti …
Ana: Joj tega slednjega mi raje ne omenjat ha ha. Obtičala sem v prvem letniku in imam res slabo vest. Najprej sem sicer začela s študijem specialne pedagogike, pa sem potem ta študij pustila in ponovila maturo, da sem se lahko z boljšim rezultatom vpisala na študij fizioterapije, kjer mi zdaj manjka še nekaj izpitov prvega letnika.
Sem pa res zasedena s treningi z najmlajšimi, tako da opravim po dva na dan. Kar naporno, ampak mi ta ritem odgovarja, saj sem tako najbolj produktivna
Kje se vidiš v prihodnosti?
Ana: Ne vem, ne vem. Res ne vem. Priznam, da se še iščem in čakam, kam me bo odpeljala pot v prihodnje. Ko sem se vpisala na fizioterapijo, sem bila precej prepričana, da v športni fizioterapiji ne bom delala. Ker sem veliko delala z otroki s posebnimi potrebami, sem si želela z njimi delati tudi v prihodnje, zato sem iskala tudi študij v tej smeri in najbolj mi je bila všeč ideja o delu na področju nevrofizioterapije. Zdaj pa, ko se vpeljujem v trenerske vode, pa nisem več tako prepričana, da me pot po koncu študije na bo pripeljal ravno v športno fizioterapijo.
Na treningih delaš tako z dekleti kot fanti. Je to prednost ali težko preklapljaš med treningi?
Ana: Zaenkrat ni težav. Večinoma delam z najmlajšimi otroki v drugem in tretjem razredu in se v bistvu ob tem tudi jaz učim, ko vidim, kako delajo fantje in kako dekleta. Zdaj, ko sem začela tudi z našo ekipo U11, pa že opažam, da so fantje pri tej starosti že drugačni in imajo tudi sami že košarkarske ambicije. Pri dekletih je še vedno veliko več druženja s prijateljicami in je v ospredju želja, da se zabavajo in dobro počutijo.
Laura, tvoja košarkarska pot pa se je končala v mladinskih letih. Zakaj?
Laura: Bila sem v srednji šoli in je bilo eno obdobje, ko sem imela igralni krč, ko nisem imela dovolj minutaže in so me poklicali iz Slovana. Tako sem bila posojena na Slovan, kjer sem odigrala sezono ali dve, potem pa po prehodu na fakulteto igrala le še za rekreacijo v Šentvidu.
V bistvu je šlo vse navzdol po tem, ko sem izpadla iz reprezentance in so se mi podrle vse sanje. Spoznala sem, kako svet funkcionira in takrat je prevagala želja po izobrazbi in sem se popolnoma posvetila študiju.
Katera od vaju je zamenjala več trenerjev v karieri?
Laura: Dvomim, da sem to jaz. Če dobro pomislim, sem zamenjala štiri. Začela sem pri Darji Borovšek v osnovni šoli, nadaljevala pri Viliju Račiču na Ježici, na Slovanu me je vodil Franci Kovač in potem še v Šentvidu Jera Grobelnik.
Ana: Jaz sem pa morala kar dobro razmisliti. Če sem prav naštela jih je bilo osem, poleg njih pa še kar nekaj drugih, ki so bili zraven kot pomočniki ali pa so me vodili le nekaj treningov.
Laura, kot nekdanja igralka in zdaj trenerka je verjetno težko biti tiho na tribuni, medtem ko igra na igrišču tvoja hči?
Laura: Ne, v bistvu mi ni težko biti tiho, saj sem v bistvu kar tiho. Je pa zanimivo nekaj drugega. Hči igra pri ekipi U13 in moje sobotno jutro ni mirno in sem pred tekmami kar precej nervozna. Veliko bolj kot ona ha ha. Ko se tekma začne nemir mine. Očitno je to ostalo v meni še iz mojih košarkarskih dni. Mi je pa lepo gledati, kako hči uživa v košarki in sem zelo srečna, da je med gimnastiko in košarko za svoj šport izbrala košarko.
Ana, kako redno pa tvoji bližnji spremljajo tvoje nastope?
Ana: Ko sem bila mlajša me niti niso veliko spremljali. Od kadetinj dalje pa sta bila starša kar redno na tekmah, zdaj pa prideta takrat, ko ju povabim. Vsake toliko pa si tudi brat vzame čas in pride na kakšno tekmo.
Kaj je treba otroka najprej naučiti, ko pride na košarkarski trening?
Laura: To, da je košarka zabava. To jim jaz najprej povem.
Ana: Če dodam še tehnični pogled, se morajo zagotovo v prvem letu naučiti voditi žogo, potem morajo znati, da se v desno vodi žoga z desno roko in v levo stran z levo roko, pa da znajo narediti dvokorak v obe smeri. Pomembno je tudi, da znajo igrati obrambo oziroma da sploh vedo, kam in kako se morajo postaviti.
Pred dobrim letom dni klubski selekciji U11 ni kazalo najbolje ….
Laura: Drži. Ko sem videla, da so se v klubu pripravljali dokumenti, da bi mlajša dekleta igrala tekmovanje U11 skupaj s fanti, sem se odločila, da priskočim na pomoč in da rešimo, kar se rešiti da. Pogovorila sem se z Matejo Pečar in tako sva skupaj stopili v akcijo in prepričali kar nekaj igralk iz krožkov, da se pridružijo dekletom, ki so že bile v klubu. Ekipa je bila sestavljena res hitro in sezono smo speljali več kot dostojno.
Čez nekaj dni se začenja sezona 2019/2020 tudi za najmlajše kategorije. Ekipa je konec lanskega leta odigrala prvo prijateljsko tekmo. Kakšni so vtisi?
Ana: Zelo sem bila presenečena, kako so bila dekleta takrat navdušena nad tem, da bomo odigrali prijateljsko tekmo in ne bomo samo trenirali. Poleg tega so na tisti tekmi tudi dobila novo športno opremo in so na igrišče stopila res precej ponosno. Kljub temu da so bile nasprotnice precej izkušenejše in uspešnejše, so bila dekleta še vedno navdušena nad tem, da so odigrale tekmo.
S trenerskega vidika pa sem dobila malo bolj realno sliko, kje smo in kaj vse je treba dekleta še naučiti. Zdaj vem, da pri kategoriji U11 dekleta lahko obvladajo že kar veliko košarkarskih veščin. Imamo pa še dovolj časa, da se naučimo novih stvari, saj smo precej mlada ekipa. Veliko od deklet bo kategorijo U11 igralo tudi naslednje sezono.
Na Prazničnem dnevu v decembru so se predstavila dekleta iz šole košarke. Kaj sta videli?
Ana: Meni je bilo super. Res je bilo vse skupaj pripravljeno na visokem nivoju. Videli smo kar veliko mlajših deklet in nekatere med njimi znajo že kar veliko in imajo res dober občutek za košarko.
Laura: Košarka ti da zelo veliko, tudi meni je. Ne samo, da imam prijateljico, ki me spremlja praktično celo življenje, dobila sem tudi delovne navade, vztrajnost in tudi to, da se nikoli ne predam. Ob porazih pa sem se naučila, da takrat ni konec sveta. Če bodo vse to doživela in izkusila tudi ta dekleta, ki smo jih videli v dvorani Brinje, bomo lahko zelo veseli.
