Mateja Pečar. Danes učiteljica športa in trenerka, je nekoč tudi sama igrala košarko. Kot rojena Draveljčanka je prve košarkarske korake naredila v bližnjem Šentvidu. Letošnje leto pa si bo gotovo zelo zapomnila, saj se je po 15-ih letih vrnila na trenersko klop.
Ilirijanka ali Grosupeljčanka?
Uf… Dlje časa sem bila Ilirijanka, zato je navezanost na Ilirijo še vedno prisotna. Tam sem preživela 8 čudovitih trenerskih let, doživela zabavne tabore v Premanturi in Piranu, se veselila številnih klubskih uspehov, spoznala številne prijatelje in prijateljice, ne nazadnje sem tam spoznala tudi svojega moža. Je pa res, da mi tudi Grosuplje iz meseca v mesec bolj leze pod kožo.
Kako je bilo organizirano delo v mladinski šoli Ilirije?
Vizija kluba, ki jo je takrat odlično od zamisli do realizacije postavil Bojan Hladnik, je temeljila na odlično organizirani šoli košarke. Ilirija je bila v obdobju med letoma 1995 in 2005 praktično ves čas v vrhu slovenske ženske košarke, final fouri so se vrstili eden za drugim. Veliko je bilo pomladka, vsako leto smo imeli pri vsaki selekciji A in B ekipo. V klubu so delali odlični trenerji, od katerih sem se tudi sama veliko naučila.
Tvoja igralska pot pa ni bila tako dolga ….
Čeprav sem v mladih kategorijah igrala dobro, saj sem že rosno mlada zaigrala tudi za članice, je selitev družine na obrobje Ljubljane in prehod v srednjo šolo tako kot pri številnih drugih dekletih, tudi meni onemogočil vsakodnevne treninge. Posledica tega je bila odločitev o koncu kariere.
Kaj ti je iz igralskih dni najbolj ostalo v spominu?
Veliko je tega. Nekaj tudi za ta čas povsem nenavadnih. Recimo to, da nas je trener po eni slabi tekmi v Litiji pustil tam in smo same morale najti pot domov. Ker takrat še ni bilo mobitelov, je bil to pravi podvig.
Hitro je sledil prehod med trenerje. Zakaj?
Košarka je bila in vedno bo del mojega življenja. Ko si enkrat košarkar, si vedno košarkar. So bili pa začetki kar naporni. Iz Škofljice, kamor smo se z družino preselili sem se dvakrat na teden z medkrajevnim in mestnim avtobusom uro in pol vozila na Brod pod Šmarno Goro, kjer sem bila pomočnica trenerju mlajših deklet. Vse to sem počela samo iz veselja do košarke, brez plačila ali kakšne druge kompenzacije.
Je vpis na fakulteto za šport bolj vplivala košarka ali želja do dela z otroki?
Eno z drugim, težko bi se odločila le za eno.
Kako je potekal študij na Fakulteti za šport?
Bilo je naporno, zelo naporno. Ampak če bi bilo treba, bi šla še enkrat čez vse to. Sem pa pridobila veliko novega znanja, veliko je bilo praktičnih vaj. Usmerjala sem športno treniranje – košarko in zato dve leti intenzivno izpopolnjevala praktično in teoretično znanje pri profesorju Dežmanu in asistentu Erčulju. Še največ preglavic nam je košarkarjem predstavljala gimnastika. Je bilo treba preživeti kar precej časa v gimnastični dvorani in vztrajno trenirati.
Veliko znanih športnikov študira na »DIF-u«. Je bil kakšen od njih tvoj sošolec?
Od vseh sošolcev je danes najbolj znan Jaka Laković, dolgoletni kapetan slovenske košarkarske reprezentance. Od danes uveljavljenih trenerjev bi omenila Aleša Silo in Mira Alilovića. Posebno poglavje pa je Dušan Hauptman. Nekoč odličen košarkar Olimpije se je po končani karieri pri svojih skoraj 40-ih odločil za študij športa. Je bilo kar zabavno.
Če bi morala izbrati le en poklic ob enakem plačilu, kaj bi izbrala trenersko ali učiteljsko pot?
Hm, verjetno je kljub vsemu manj stresno trenersko delo…
Ampak trenerji se po navadi veliko jezijo.
Saj se učitelji tudi ha ha.
Kakšna je bila tvoja trenerska pot?
Začela sem z delom v šoli košarke in sodelovala kot pomočnica pri drugih trenerjih. Po nekajletnem učenju sem samostojno prevzela eno ekipo in jo pripeljala do final foura mlajših pionirk, kjer smo se na tekmi za tretje mesto pomerili z ekipo Trbovelj, ki jo je vodil sedanji selektor Damir Grgić.
Ključno vlogo pri Trboveljčankah je imela takrat dve leti mlajša Nika Barič in je bila praktično nezaustavljiva. Kot smo se s puncami že dostikrat pohecale, je dejstvo, da imamo vsaj dober izgovor za to, da smo takrat ostali brez medalje.
Ali so igralke, ki si jih nekoč trenirala še aktivne?
Tu bi izpostavila Sandro Bajraktarević, ki zdaj igra za Ježico in je pred leti nosila tudi grosupeljski dres. Sandra je najprej trenirala rokomet, pa smo jo potem vseeno navdušili za košarko. Že takrat je bila super punca in vesela sem, da je v košarki uspela. Nekaj časa sem trenirala tudi Katjo Kotnik, ki igra v tujini in je nastopala za reprezentanco.
Nekatera dekleta so se poskusila tudi v trenerskih vodah. To me veseli in upam, da sem jim privzgojila neke vrednote, ki jih prenašajo naprej mlajšim. Tu velja omeniti Evo Gogala, ki je izjemno uspešna trenerka na Iliriji.
Vesela sem, da sem z večino deklet še vedno v stikih in so danes večinoma vse uspešne na svoji življenjski poti. Kar nekaj od njih je že izkusilo starševsko vlogo, tako da se imamo o čem pogovarjati.
Tvoja zadnja tekma z Ilirijo je bila v Črnomlju…
Ja, posebna tekma. Punce niso vedele, da sem noseča in da se končuje naše skupno druženje. Na tej tekmi pa so svoje opravili še hormoni in solzne oči ter precej čustveno vodenje tekme so me privedle do tega, da je treba zaključiti in dekletom sporočiti novico. Na srečo so prišle v dobre roke Draga Klemenčiča in le številne poškodbe v naslednjih letih so jim preprečile večje uspehe.
Tudi letos si začela sezono v Črnomlju. Naključje?
Kdo bi vedel, nič ni naključnega. Res so se vračali spomini in je bilo kar nekaj treme pred to tekmo. Sicer sem vse od odhoda iz ženske košarke ostala v stiku z njo, saj imam treninge z dekleti in fanti tudi na naši šoli, lani sem sodelovala tudi pri ekipi U11.
Ampak vseeno gre pri tej starostni kategoriji za veliko odgovornost do punc, staršev in tudi do kluba. Mi je bilo pa veliko lažje, saj smo na to tekmo odšle skupaj s številnimi starši, ki so nas spodbujali in po tekmi pred dvorano nagradili z velikim aplavzom.
Kaj je bil prelomen trenutek za vrnitev na trenersko klop?
Ker obe moji hčeri trenirata košarko, sem že nekaj let prisotna na večini klubskih tekem. Z novim upravnim odborom je v klubu zavel svež veter in po odhodu Tilna Hojča v moško košarko, je pri mlajših nastala vrzel. Ker imam podporo moža, ki me je ves čas spodbujal k vrnitvi, odločitev ni bila težka. Je pa res, da trenersko delo zahteva ogromno odrekanja in praktično ves prosti čas posvetim košarki. Če sem iskrena, je letos celo družinsko življenje prilagojeno košarki.
Po drugi strani pa mi punce s svojimi domislicami dajejo posebno energijo, ki je res neprecenljiva.
Vendar si v Grosuplju sprva sodelovala v upravnem odboru kluba?
V to me je, kot starša, potunkala Mateja Gjerkeš, ki se je po dolgih letih uspešnega sodelovanja s klubom, počasi umikala iz izvršnega odbora. Sem pa kmalu spoznala, da to ni delo zame, zato sem se umaknila in počakala na priložnost, da se vrnem na trenersko klop.
Kako je bila takrat organizirana mladinska šola v klubu?
Odlično. Luka Hrovatin je nadaljeval delo Tea Hojča in vzpostavil odličen sistem dela po šolah, žal pa se je potem delo z mlajšimi praktično ustavilo. Zato je v klubu kar nekaj lukenj v določenih letnikih.
Ekipa U13 se je letos zelo spremenila glede na lansko…
Je. Tudi tu vlečem vzporednice z svojo nekdanjo ekipo.
Ni izstopajoče višine, je pa veliko število hitrih in perspektivnih deklet, s katerimi je užitek delati in mi vodenje predstavlja velik izziv. Gremo iz treninga v trening in čakamo na naslednje tekme, da preverimo, kaj smo se naučili. Žal je razpored mlajših selekcij precej neposrečen, saj smo zdaj kar dva meseca brez tekme.
Dekleta lahko razvrstim v tri skupine. V prvi so dekleta, ki že kar nekaj let trenirajo in so tehnično dobro podkovana. Na drugi strani je veliko zelo perspektivnih deklet, ki so šele septembra začele s treningi. S pridnostjo in trdim delom ter redno udeležbo na treningih napredujejo iz dneva v dan.
Poleg njih je na treninge priključenih tudi nekaj mlajših perspektivnih košarkaric.
Na enem od treningov ste se z dekleti igrale igro »Mateja ne jezi se«. Je bilo tako hudo? Kakšen je tvoj odnos z dekleti?
Ha ha v bistvu je bil hec, ker imam res pridno ekipco. Kot trenerka delam na tem, da si s puncami zaupamo. Tudi od njih zahtevam, da mi povedo vse, kar si mislijo.
Glede na to, da so punce bolj občutljive kot fantje, je treba posvetiti veliko energije in časa temu, da spoznam vsako od deklet in potem pristop prilagodim vsaki posameznici.
Nekatere potrebujejo tršo roko, pri drugih je treba ubrati pot z veliko pogovora in spodbude. Je pa dejstvo, da je spodbuda boljša od kritike. Ampak včasih pa samo spodbuda ni dovolj in takrat sem tudi jaz precej glasna.
Ti pri treningih pomaga znanje, pridobljeno v šoli?
Seveda. V obeh primerih gre za pedagoško delo in izkušnje iz mojega petnajstletnega vsakodnevnega dela z učenci so zlata vredne. Je pa tudi res, da mi je bilo ob začetku dela v šoli veliko lažje zaradi mojega preteklega trenerskega dela.
Ali obstaja razlika med poučevanjem danes in nekoč?
Ali je to retorično vprašanje? Seveda je razlika, spreminja se vzgoja, spreminjajo se otroci. Učitelji imamo preveč papirologije in dela s starši. Vzgoja otrok je namreč odgovornost staršev, učitelji smo pri tem samo njihova podaljšana roka. In ne obratno. Se pa pri delu z otroki hitro opazi, kako je s tem doma. Sta dva ekstrema ali so otroci preveč vodeni ali pa so povsem zapostavljeni.
Kaj te pri učencih najbolj moti?
Nemotiviranost za delo in neposlušnost. Res je danes čedalje več otrok, ki so motorično šibki. Ampak to ni tak problem, kot je pomanjkanje volje in želje. Zdaj lahko začnem na dolgo in široko razlagat, kako krasni so občutki učitelja, ko uspe v kakšnemu otroku, ki je čisti antitalent za šport, vzpodbuditi željo, da se potrudi in nekaj naredi tudi na tem področju. Saj to ne dela zaradi mene, to naredi zase.
Poleg klubskih tekmovanj so pogoste tudi tekme med šolami. Si že imela, kdaj priložnost igrati proti dekletom, ki jih treniraš?
V bistvu še ne. S šolo smo že igrali proti drugim dekletom iz kluba, ampak proti svojim dekletom še ne. Se bo pa ta tekma zgodila zelo kmalu. Prepričana sem, da mi bodo marsikaj pokazale ha ha. Bo zanimiv izziv, komaj čakam.
Pred časom je zakrožilo pismo košarkarske stroke, da naj se boljše ekipe ne izživljajo nad slabšimi…
Res je. Tudi sama sem v preteklosti že doživela poraz z leto mlajšo ekipo, ko so nas premagali z več kot 100 točkami in pri tem izvajali presing po celem igrišču od prve do zadnje sekunde. Čisto izživljanje.
Po drugi strani pa nekateri starši takšne stvari obrnejo malo po svoje. Tudi v tej sezoni smo imeli veliko težav s starši ene od ekip, ko so nas ob polčasu po zaostanku nekaj čez 30 točk, napadli verbalno, da ne rečem tudi fizično.
In to, kljub temu da ne poznajo moje in klubske filozofije dela in gledajo na stvari precej ozko. Pri tem zaščitniški starši pozabljajo, da morajo, vsaj v enem delu tekme, tudi boljše nasprotnice kaj odnesti s takšnih tekem.
Je še kaj takšnega, kar te zmoti pri delu z najmlajšimi?
Morda to, da trenerji že najmlajše učijo »umazanih« košarkarskih trikov, kot so ščipanje, vlečenje za dres in podobno. To vsekakor ni pedagoško. Vsako obdobje zahteva svoj način in pristop k treningu, podobno velja za pretiravanje s taktiko pri najmlajših za dosego dobrega rezultata.
Vsak športnik si želi zmagovati, ampak moj cilj je predvsem, da dekleta z veseljem hodijo na treninge, kjer se lahko družijo z vrstnicami in da se skupaj učimo in napredujemo. Tudi sama sem letos kar precej čas vložila v osveževanje znanja, saj se je način treniranja v zadnjih letih kar dosti spremenil.
Na enem od trenerskih seminarjev je predavatelj na tablo izpostavil ključne trenerske stvari: Pedagoška znanja, košarkarsko znanje, psihologija, vodenje in organizacija ter delo s starši. Je slednje v športu problem?
Da, vedno bolj. Starši se danes pri vseh športih prepogosto vtikajo v strokovno delo trenerjev. Kot bivši igralci skušajo svoje neizživete ambicije prenesti na svoje otroke. Zato je naloga trenerja, da starše pri teh dejanjih omeji.
Po drugi strani pa je tako, da otrokom podpora staršev veliko pomeni. Je kar nekaj primerov v klubu, kjer so igralke dvignile nivo igre in odnos do dela, ko so na tribune začeli prihajati starši.
Na srečo so, oziroma smo, starši v našem klubu glasni, a pri tem večinoma kulturni in je vse v slogu fair playa.
Obe tvoji hčeri sta košarkarici. Občasno sta prisotni tudi na kakšnem treningu, ki ga vodiš. Imaš kaj težav pri tem?
Ne in teh treningov spet ni bilo prav veliko. Sicer pa me dobro poznata in vesta kaj ju čaka, saj sem kot trenerka do svojih otrok še bolj tečna in zahtevna.
