Predrag Radović je v slovenski košarki pustil pečat kot igralec in trener. S košarko se je začel ukvarjati na Malem Lošinju, od koder ga je košarkarska pot vodila na Reko. V naslednjih letih je igral tudi v različnih klubih v Sloveniji in Avstriji. Povsod so ga spoštovali zaradi njegove dobrosrčnosti. Ob odhodu iz KK Radovljica so v klubu zapisali:« Radovljičani smo se žal morali posloviti od ljubljenca publike Predraga Radoviča. V celoti gledano je bil prava okrepitev, še posebej kot človek in nam je veliko pomagal h končnemu uspehu.« Takšen je Rade, kot ga kličejo prijatelji, tudi danes. Predvsem pa je odličen trener in zabaven sogovornik, saj besede, kar letijo iz njega.
Če bi lahko izbiral ali bi šel raje tri dni s članicami na evropsko prvenstvo ali tri dni na Mali Lošinj?
Ha ha provokativno vprašanje. Eno in drugo.
Morda Evropsko prvenstvo na Malem Lošinju?
Takoj podpišem. Sicer pa glede ponujene izbire. Normalno je, da delam in živim za košarko in bi seveda takoj šel še enkrat z dekleti na Evropsko prvenstvo.
Pred letošnjim evropskim prvenstvom si v predstavitvenem filmu KZS prepeval »Dalmatinac sam«. Ampak Mali Lošinj ni v Dalmaciji …
Povezava z Dalmacijo je zaradi staršev, ki prihajata z otoka Vir. Zato imam Dalmatinski melos v krvi.
Kakšni so bili tvoji začetki?
Na Lošinju so imeli mladi na izbiro samo dva športa, nogomet in košarko. Moji sošolci in moj starejši brat so bili v košarki, zato je bila odločitev enostavna.
Vsi nasprotni klubi pa so bili verjetno precej daleč?
Uf to pa ja. Naporno je bilo. Mi smo včasih igrali tekme mladincev in članov na isti dan. Sploh pozimi je bilo težko, saj trajekti vozijo redkeje in vstajali smo tudi že ob pol petih zjutraj. Naše poti so bile res dolge, ceste slabe in ovinkov veliko. Precej je bilo slabosti, tablete proti slabosti pa so povzročile, da smo na tekmo prišli vsi zaspani.
Kako uspešni ste bili?
Predvsem nam je bilo pomembno, da smo bili vsi ena velika družina in da smo bili dobra klapa. Od uspehov pa bi izpostavil, da smo bili prvaki vseh osnovnih šol na Hrvaškem. Spomnim se, da so takrat zaradi naših uspehov celo preverjali, če smo res rojeni tega leta. Tako smo se morali slikati z osebnimi izkaznicami in ravnateljico, da smo dokazali svojo starost.
KK Jadranka je kmalu postal premajhen klub?
Ja, prva stopnička v nadaljnji poti je bila Reka, kjer sem igral 1.B jugoslovansko ligo. Nato sem se preselil v Slovenijo, kjer sem igral za Helios, Medvode, Radovljico in ob koncu kariere še za Rudar Trbovlje. Vmes sem dvakrat igral v Avstriji, kjer sem bil v Feldkirchnu tako igralec kot trener. Leta 2003 sem zaključil kariero in prevzel mlajše kategorije v Heliosu.
V Heliosu si bil med drugim tudi pomočnik zdajšnjega selektorja Radeta Trifunovića. Sta še vedno v stiku?
Seveda. Še vedno se vsaj enkrat na mesec dobiva in poklepetava. Imava dobre odnose in veliko medsebojno spoštovanje. V bistvu sem z vsemi trenerji, s katerim sem sodeloval, ustvaril neke povezave in sem z njimi še vedno v kontaktu.
Zakaj potem ženska košarka?
To pa morava vprašati Slavka Duščaka ha ha. Dejstvo je, da se mora človek znati prilagoditi. Tri leta sem bil v Avstriji v KOŠ Celovcu, kjer sem vodil člansko moško ekipo. Tam so me prosili, ali bi pomagal tudi pri dekletih. Tako sem nekaj časa vodil obe ekipi. To niti ni bilo težko, saj sem že prej kot zunanji sodelavec sodeloval na OŠ Venclja Perka v Domžalah, kjer sem delal tako z dečki kot deklicami.
No in takrat se je pojavil Slavko, s katerim sva se poznala že od prej. Povabil me je v Grosuplje. Prišel sem pogledat nekaj treningov in tako je prišlo do sodelovanja. So me pa gotovo k sodelovanju pritegnile tudi Slavkove človeške vrednote. Poleg svojega brata sem s Slavkom dobil še enega.
Obstaja razlika med moško in žensko košarko?
Delati tako s fanti kot dekleti je izziv. Kot trener sem pridobil res veliko izkušenj. Sem pa opazil, da v mlajših kategorijah dekleta hitreje osvojijo določene taktične zamisli.
Z uspešnim delom si se hitro dokazal v ženski košarki, tako da ti je bila leta 2018 zaupana tudi vloga selektorja mlade reprezentance. Kakšni so bili občutki?
Super. S Slavkom sva začela delati s to reprezentančno ekipo že prej, in ko se je Slavko preselil v štab članske izbrane vrste, mi je KZS zaupala vlogo selektorja. Občutki delati s to reprezentančno ekipo so bili resnično krasni. Žal pa so nam poškodbe dveh ključnih igralk preprečile, da bi bili rezultatsko uspešni.
Veliko teh deklet je zdaj tudi v Grosuplju …
Ja, res je. Nekaj teh deklet je bilo sicer že pred mano v Grosuplju in so tvorila pomemben del reprezentance. Me pa veseli, da so še vedno tukaj, da smo vzpostavili medsebojno zaupanje. Res lahko rečem vse najlepše o teh dekletih.
KZS ima vzpostavljen reden sistem regijskega selekcioniranja. Kakšne informacije trenerji dobivate o delu z mladimi?
Zelo pozitiven. Zelo veliko je talentiranih deklet, ki bodo čez nekaj let resno trkala na vrata članske reprezentance. Edini problem, ki se pri dekletih lahko pojavi, je zanesljivost. Kako dobro bi bilo, če bi lahko vztrajale v košarki še nekoliko dlje. Težave se začnejo že s prehodom v srednjo šolo in do konca srednje šole je osip precej velik.
V Grosuplju ni srednje šole …
Res je. Jaz tega dolgo sploh nisem vedel in to je velik hendikep, ker mora večina deklet v šolo v Ljubljano. To je zanje velik preskok. Tu govorimo o delovnih navadah, o organizaciji časa. Čeprav so Grosuplje v bistvu blizu Ljubljane, je z javnim prevozom pot do šol dolga in dekleta vstajajo že pred šesto in se vračajo domov pozno popoldne. Jaz jih občudujem, da se poleg učenja trudijo ujeti še čas za treninge košarke.
Kdaj je tisti čas, ko dekleta košarko vzamejo resno?
To je najprej odvisno od razvoja vsakega posameznega dekleta, ene »padejo notri« prej kot druge. Se pa to najbolj opazi v času srednje šole. Najbolj je problematično, da pridejo do nekega nivoja in se tam ustavijo, namesto da bi napredovala. Ampak jim vsem polagam na srce, da nikoli ni prepozno. Reprezentantka Eva Lisec je tak primer. Je pa v košarki pravilo, da visoki igralci počasi dozorevajo in rabijo več časa kot denimo organizatorji igre.
V nogometu pogosto pravijo, da če so bili trenerji nekoč napadalci, potem klubi igrajo napadalno. Kako je s tem v košarki? Ti si igral na položaju centra. Kako gledaš na igralne položaje …
Košarka se je kar precej spremenila od mojih časov. Trendi so čisto drugačni. Košarka je bistveno hitrejša, ogromno se dela na fizični pripravljenosti. Klasičnih centrov, kot smo jih poznali nekoč, je čedalje manj. Danes imajo centri dobro koordinacijo in tehniko obvladovanja žoge, dobro tečejo, so hitri in večina jih lahko meče tudi mete za tri točke. K temu so pa precej tudi pripomogla pravila, ker so napadi krajši in zato je košarka postala bolj atraktivna.
V klubu deluješ v različnih selekcijah, od U15 do članic. Kako je preklapljati med različnimi kategorijami?
Na enem treningu so članice, na naslednjem pride na trening kakšna perspektivna enajstletnica. Ja, včasih je naporno, ampak sem zdaj že navajen in ni večjih težav. Včasih morda kot trener zahtevaš preveč, pa razmisliš in nekoliko spustiš zahteve in vse funkcionira. Je pa zadnje dve leti v klubu tudi veliko mešanih treningov, kjer ni prisotna samo ena ekipa, ampak se dekleta malo pomešajo, kar se izkazuje kot dobro za njihov razvoj. Tako dajemo bolj perspektivnim dekletom možnost, da redno vzdržujejo stik s starejšimi.
Do katerih deklet si potem bolj strog, do mlajših ali starejših?
Ha ha dejansko si vedno bolj strog do starejših, ki morajo delati bolje in biti vzor mlajšim. Pomembno je medsebojno spoštovanje, tako med igralkami kot med igralkami in trenerjem. Jaz se trudim, da dekletom nisem samo trener, ampak tudi drugi starš.
Kdaj nastopi čas, ko morajo igralke spoznavati taktiko, se pripraviti na uigrane akcije?
Recimo, da so igralke U15 tista generacija, ki se mora začeti pripravljati na višjo raven, sploh zato, ker jih je veliko tudi v kadetski ekipi. Se pa seveda pri tem ne sme pretiravati. Zato izberemo nekaj taktičnih elementov in poskusimo, da se navadijo. Je pa to precej zahtevno in zahteva svoj čas.
Ali so danes v športu otroci pretrenirani in je poškodb preveč?
Kar veliko se v stroki pogovarjamo o poškodbah. Nekoč so bili v košarki bolj številne poškodbe gležnjev, kakšne modrice, zdaj pa je veliko poškodb kolen. Nam pri tem v klubu pomaga tudi fizioterapevtka, kar je velik plus.
V katerih segmentih igre lahko mlada dekleta najbolj napredujejo?
Nam je pomembno, da se začne na osnovni tehniki, na delu »ena na nula«, da se dela z žogo, tehnike podaje… Sploh slednjemu se recimo v ZDA daje bistveno večji poudarek. Je pa seveda treba veliko ponavljati, da igralke to avtomatizirajo.
Bežen pogled s tribune opazi veliko število zgrešenih »zicerjev«. Kje je težava?
Gotovo gre za psiho, kar je zelo povezano s karakterjem posamezne igralke. Na treningu se gotovo daje poudarek vajam, da se to izboljša, vendar je tekma drug svet. Zato gre veliko energije v to, da se dekletom daje spodbuda, včasih tudi s kakšnim glasnim krikom.
Ti si daleč naokrog zelo znan po tem, da se na tekmah zelo vživiš in si zelo glasen. Na eni od tekem v teh dneh si bil popolnoma brez glasu. Lahko rečeva, da je slika bila, manjkal pa je zvok. Kako je bilo vodit tekmo?
Težko. Težki trenutki. Vsak trener ima svojo filozofijo, moja je, da igram z ekipo. Zato ne morem biti pri miru in ta tekma je bila takšna zaradi kombinacija prehlada in ene tekme nekaj dni prej, ko mi je zmanjkalo glasu. Ukrepaš na različne načine, in če ne gre, ne gre. Sem res kar trpel na tej tekmi, ker tako tiho še nisem bil.
Za konec še nekaj besed o tvoji družini. Vsi ste zapisani košarki. Tvoja žena je bila košarkarica, ravno tako sinova. Rok je precej perspektiven …
Da, žena je bila košarkarica z odličnim metom in je igrala v drugi ženski jugoslovanski ligi. Na sinova sem zelo ponosen. Starejši sin Luka je igral do konca mladinskega pogona v Heliosu. Potem je ostal v kontaktu s košarko na nižjem nivoju. Luka je bil rojen konec leta in to se v mlajših kategorijah precej pozna, saj je bil vsako leto v bistvu skoraj leto dni mlajši od drugih. Mlajšega Roka je klapa v šoli najprej zvabila v nogomet, kjer je bil štiri leta golman v Domžalah. Potem je zamenjal barvo žoge in ga je pot odnesla v Zagreb k Cedeviti, zdaj pa je v OKK Beograd kot posojeni igralec Cedevite Olimpije.
Foto: KK Jadranka, KK Radovljica, KZS, FIBA, ŽKK Grosuplje
