Slavko Duščak, letnik 1974. Nekoč odličen košarkar, ki je zaigral za številne slovenske in tuje klube. S svojimi predstavami na igrišču si je zaslužil tudi vpoklic v slovensko košarkarsko reprezentanco in zaigral na evropskem prvenstvu leta 2003. Po končani igralski karieri se je najprej preizkusil v trenerski vlogi v moški košarki, a ga je pot kmalu zanesla v žensko košarko. Zdaj že 5 let deluje v ŽKK Grosuplje, kamor se dnevno vozi iz Mengša, kjer si je z družino po selitvi iz Velikih Lašč, ustvaril svoj dom. Pred leti je bil selektor mladinskih ženskih reprezentanc, zadnja leta pa deluje v trenerskem štabu ženske članske košarkarske reprezentance Slovenije. Pred začetkom sezone smo z njim opravili zanimiv pogovor.
Slavko, od zadnje prvenstvene tekme članic je minilo skoraj pol leta. Kakšni so občutki pred začetkom sezone?
Moram priznati, da je občutek prvič po dveh ali treh letih dober, saj smo začeli priprave, tako kot je treba. To pomeni, da smo s treningi začeli že mesec in pol pred začetkom sezone. Zadržali smo celo jedro lanske ekipe, vrnili sta se dve poškodovani igralki, poleg tega smo pripeljali še dve okrepitvi. Zaradi vsega naštetega moram biti zadovoljen.
Takoj po koncu lanske sezone sta bila s trenerjem kadetinj Predragom Radovićem tudi del strokovnega štaba državne ženske reprezentance, ki je uspešno nastopala na Evropskem prvenstvu. Če pogledava nazaj, kako si zadovoljen z doseženim?
Naredili smo korak naprej, to je res. Vseeno pa ostaja nekoliko grenak priokus po četrtfinalni tekmi. Na tej tekmi je o zmagovalcu odločala ena žoga, en sam met. In nam se žal ni izšlo. Vseeno pa ekipa napreduje in resnično se že zelo veselim naslednje reprezentančne akcije.
Zadnja leta je naša ženska košarka zelo napredovala. Ko spremljaš delo pri nas s tistim v drugih državah, kje smo v Sloveniji naredili največji preskok?
Pri članicah je ključen razlog to, da so glavne igralke prišle v najboljša leta za igranje košarke. Zelo pomembno je tudi, da igrajo v resnično velikih klubih.
Pri mlajših se je selekcija U16 vrnila v prvo divizijo, kar samo dokazuje, da gre za dobro generacijo. Prepričan sem, da se bo tudi selekcija U18 slej ko prej vrnila med najboljše.
Vsekakor se v ženski košarki pozna sistem dela, ki ga je vzpostavil ŽKK Celje in mu poskušamo vsi slediti. Seveda kolikor lahko, v okviru finančnih zmožnosti, ki jih imamo klubi. Pri tem ni zanemarljiv tudi trud in volja za delo številnih trenerjev po Sloveniji, ki delajo z dekleti.
Se delo v reprezentanci bistveno razlikuje od dela v klubu?
Kar precej, saj je v reprezentanci vse na višjem nivoju. Reprezentantke so profesionalke, ki točno vedo, zakaj so prišle na priprave ter kakšni so cilji. Pri klubih je to nekoliko drugače, saj dekleta hodijo na treninge in tekme predvsem zato, ker imajo košarko rade in pri tem uživajo.
Ker deluješ tako na klubskem področju kot v različnih reprezentančnih selekcijah, imaš verjetno kar nekaj idej, kaj se lahko v slovenski ženski košarki še izboljša?
Velika rezerva je predvsem v mentaliteti deklet. Morali bi jim pokazati neko vizijo, da lahko tudi one naredijo velik skok naprej in ne nazadnje v košarki tudi nekaj zaslužijo.
Kot primer naj navedem Tejo Goršič, ki nas je zapustila lani sredi sezone. S svojo izjemno željo po tem, da odide v tujino, si je to tudi zaslužila. Preskok na višjo raven se ji še kako pozna. To je bilo vidno na treningih reprezentance in tudi minute, ki jih je dobila na evropskem prvenstvu, je dobro izkoristila.
Če pogledam iz vidika deklet iz Grosupeljskega bazena, ugotavljam, da premalo verjamejo, da so sposobne narediti ta preskok. Moje mnenje je, da je ta razlika, ki te odpelje naprej ali ostaneš na mestu tako majhna, da se resnično velja malo bolj potruditi.
Druga stvar, ki se mi zdi zelo pomembna je, da ne sme biti predolgega odmora po končani sezoni. Nekaj dni počitka in dopusta že, potem pa je treba začeti vlagati vase. Mesec ali dva odmora pa je absolutno preveč in se pri mladih igralkah to še kako pozna. Če ima klub urejene finance, potem trajajo treningi po končani sezoni vse do junija, v nasprotnem se treningi končajo prej in je vsaka igralka prepuščena sama sebi. Vsak teden, ko dekleta ne trenirajo, se v naslednji sezoni še kako pozna.
Še ena pomembna razlika s tujino je, da se premalo dela na fizični pripravi, na moči. Tu je pri nas še kar nekaj rezerve.
Deloval si tako v moški kot ženski košarki. Kakšne so razlike?
Predvsem je velika razlika v sami moči. Zato je pri fantih vedno tudi več alternativ tako v napadu kot obrambi. Poleg tega je pri fantih večja tudi baza, tako da če se komu ne da, mu lahko po domače poveš, da naj gre domov in bo prišel nekdo drug. Pri dekletih pa se moraš dobesedno boriti za vsako punco posebej. Čeprav gledano z druge strani, je to tudi dobro.
Vrniva se na klubsko sceno. Letos se je prva liga povečala na devet ekip. Ali se je zato kaj spremenil sistem tekmovanja?
Sistem je ostal podoben prejšnjemu. Igra se dvokrožni sistem v ligi devetih, s tem, da si en krog prost. Če se uvrstiš med šest najboljših, se še enkrat igra dvokrožni sistem. Če se ne uvrstiš med šest najboljših, je tekem in sezone hitro konec. To pa je slabo za mlade igralke, o čemer sem že govoril. Klubi tako sicer prihranijo nekaj denarja, punce pa so obsojene na vegetiranje.
Članska ekipa ŽKK Grosuplje je nekoliko spremenjena. Po enoletni odsotnosti zaradi poškodbe se je vrnila Lea Mehle, vrnila se je tudi Jelica Petrović, novi igralki pa sta Tina More in Iva Ferencek. Kako ta sestava deluje na parketu?
Ker je jedro ekipe ostalo skupaj, smo vse koncepte sistema prenesli iz lanskega leta in sodeč po pripravljalnih tekme vse deluje tako kot mora.
Posebnost je, da smo letos bolj kot taktični pripravi dali večji poudarek fizični pripravi.
Pomembno je tudi delo kondicijskega trenerja, saj je Luka Trekman letos z nami od začetka sezone. Res je, da smo imeli tudi lani na voljo fitnes in jaz sicer vem, kako se dela v fitnesu. Vendar je veliko bolje, če se s tem ukvarja nekdo, ki je strokovnjak na tem področju in bo igralkam lahko dal bistveno več.
Če povzamem vse skupaj, lahko rečem, da smo zelo na dobri poti, da stopimo letos stopnico višje.
Kakšno je vzdušje v članski ekipi?
Super. Nam je že dolgo pri vseh okrepitvah prva želja, da se novinke karakterno ujamejo z igralkami, ki jih imamo. Lani so punce resnično odigrale odlično, poleg tega je vladalo tudi dobro vzdušje, kljub temu da je bila sezona kar precej turbulentna.
Letošnje novinke so se super vključile v ekipo. Jelico sicer poznamo že od prej, Lea pa prihaja iz naše mladinske šole in je bila že pred poškodbo z nami. Tino More je ena sama dobra volja, pa tudi Iva se je karakterno ujela z drugimi. Iva je letnik 2002, kar pomeni, da je še nekoliko mlajša, poleg tega je tudi njo poškodba za leto dni oddaljila z igrišč. Ker je še mlada se še malo lovi, vendar ima res veliko željo igrati za ŽKK Grosuplje.
Vemo, da je v košarki zelo pomemben delež visokih igralk. Kako se je nadomestil lanskoletni odhod reprezentantke Teje Goršič?
Visoke igralke je težko dobiti. Zame je bil velik šok, ko so me poklicali iz Slovaške in sporočili, da se zanimajo za Tejo. Odreagirali smo človeško in Teji omogočili odhod in stopničko višje v njeni karieri. Ne nazadnje si je Teja s svojim delom to tudi zaslužila.
Po drugi strani pa smo kar naenkrat ostali brez pomembne igralke in »sidraša«, ki jih je pri nas malo. V tej situaciji človek kar ne ve, kaj bi naredil. Od visokih igralk smo imeli Meto Černač in dve mlajši reprezentantki Anito Merlak in Pio Fistrovič, ki pa so nekoliko drugačen tip igralk. Treba pa je bilo nadomestiti Tejinih 10 točk in šest do sedem skokov na tekmo. Verjamem, da tem dekletom ni bilo enostavno. Nato mi je prišla na misel ideja, da bi na tem položaju pomagala še Ana Hrbljan, ki je dovolj močna igralka. Poskusili smo in vse skupaj se je odlično obneslo. Dekleta so odigrale res dobro in v veliki meri nadomestile odhod Teje.
Kakšna so pričakovanja in želje članske ekipe v sezoni 2019/2020?
Jaz pravim pojdimo tekmo po tekmo in bomo videli, do kam lahko sežemo. Mislim, da smo sposobni priti med štiri najboljše v državi, je pa rezultat odvisen od številnih dejavnikov. Predvsem si želim manj poškodb kot v pretekli sezoni ter da uspemo sestavit čim več skupnih treningov. Tudi tu so se določene stvari spremenile na bolje in kot kaže, bomo letos skupaj več kot v pretekli sezoni.
Ali drži, da je mladost velik adut te ekipe?
Že v lanski sezoni smo bili med najmlajšimi, če ne celo najmlajša ekipa v ligi. Vendar pa moram poudariti nekaj drugega. Moj princip je in tega se bomo v klubu držali, da morajo mlajše igralke igrati najprej tekme v svoji kategoriji, šele potem se lahko pogovarjamo o tem, koliko igrajo tudi za starejše selekcije.
V pretekli sezoni je bilo zaradi poškodb in drugih težav res nujno, da smo članski ekipi priključili Saro Omahen in Evo Mrhar, ki sta bili stari 15 let. Le tako smo lahko na marsikatero tekmo prišli z desetimi igralkami. Nad obema sem bil res pozitivno presenečen in sta svojo priložnost maksimalno izkoristili.
Zdaj razmišljamo, kako njun napredek še nadgraditi, vendar se po drugi strani bojimo, da ju ne bi preveč obremenili. Dekleti sta še vedno kadetinji in igrata za vikend tako tekmo kadetinj kot mladink. Zato moramo biti pri njuni minutaži pri članicah res previdni, da ne pride do preobremenjenosti, kar lahko povzroči poškodbe. Tri tekme za vikend so verjetno malo preveč. Sta pa obe dekleti, tako kot še nekaj drugih kadetinj, pridruženi članskim treningom. Vendar ponavljam, da je njuna glavna naloga, da dobro odigrata tekme v svojih kategorijah ter da sta tam vodji in prevzemata odgovornost.
Pogosto je želja igralk, ki po kakovosti odstopajo v svoji kategoriji, da bi igrale in se dokazovale pri starejših…
Res je. Zato je težko najti pravo pot, ki bi zadovoljila vse želje. V lanski sezoni smo omogočili igralkam ene selekcije, da so opravile določeno število treningov s starejšimi, po drugi strani pa so se na njihove treninge priključevale mlajše.
Ker so igralke tudi karakterno različne, tudi različno odreagirajo na spremembe. Pri tem moramo trenerji biti tudi psihologi, da najdemo pravo ravnotežje, ki prispeva k razvoju igralk. Je pa dejstvo, da smo vsi krvavi pod kožo, in ko punca izkoristi priložnost, naenkrat postanejo tudi želje in ambicije višje.
So pa vsi takšni procesi dolgotrajni. Ko smo lani pripeljali k članicam Evo in Saro, je trajalo mesec ali dva, da sta dekleti ujeli pravi ritem in do takrat za vse skupaj ni bilo enostavno. Na koncu se je trud cele ekipe in trenerskega štaba izplačal, saj sta prispevali pomemben delež tudi na samih tekmah.
Pri mladinkah je situacija nekoliko drugačna. Lani ni šlo vse po načrtih. Kaj lahko pričakujemo od mladink letos?
Ne bom rekel, da smo lani imeli smolo, ker so nasprotnice na ključni tekmi zadele trojko v zadnji sekundi.
Ko sem analiziral celo sezono, sem prišel do zaključka, da si verjetno niti nismo zaslužili uvrstitve v ligo za prvaka, saj res nismo delovali najbolje. Že začetek sezone je bil nesrečen, saj sta se iz reprezentančnih akcij vrnili dve ključni igralki poškodovani. Lea Mehle je bila zaradi poškodbe vezi potem odsotna celo leto, Mojca Ahac pa je imela poškodbo v stopalu, ki se ji je vlekla skozi sezono.
To je bila dobra šola za vse nas. Še najbolj mi je škoda za dekleta, ker so bile potem zadnje tekme takšne, da ni od teh tekem nihče imel ničesar. Kakovostna razlika med našo ekipo in nasprotnicami je bila velika.
Za letos upam, da bo drugače. Je pa dejstvo, da imamo samo dve igralki mladinskega letnika 2001 in to sta Anita Merlak in Pia Fistrovič. Zato bodo pomemben delež morale prispevati tudi mlajše igralke. Tudi žreb ni bil najbolj ugoden, ampak se bomo borili in poskušali iztržiti največ, kar se da.
Za vaju s trenerjem kadetinj Predragom Radovićem lahko rečemo, da sta trenerski »dream team«. Pomagata drug drugemu pri delu v klubskih ekipah, skupaj sta tudi v reprezentanci. Tako sodelovanje verjetno prinese veliko plusov?
Kar lahko rečem je, da boljšega pomočnika oziroma sodelavca ne bi mogel imeti. Pogosto se dobiva v dopoldanskih urah, delava analize, se pogovarjava in iščeva najboljše rešitve. Resnično živiva za ŽKK Grosuplje. Ta povezava se čuti tako v klubu, predvsem pa lahko na tak način resnično veliko pomagava dekletom. Zanimivo je tudi to, da v zadnjih letih skoraj ni bilo situacije, kjer bi imela različen pogled.
Kakšno je stanje v mlajših selekcijah kluba? Spremljaš napredek tudi pri teh selekcijah?
Seveda spremljam in je super.
Dejstvo je, da je v klub z novim predsednikom, upravnim odborom in novimi trenerkami prišla nova energija, kar se pozna na vseh nivojih. Klima se je zelo izboljšala. To je odlična novica za dekleta, ki so se v preteklih sezonah obremenjevale s stvarmi, s katerimi se ne bi smela.
Pomembno je tudi, da se je začela povečevati baza igralk. Moja želja je, da se vsi skupaj potrudimo, da punce čim dlje vztrajajo v športu in da čim več igralk pripeljemo do mladink in članic.
Veseli me, da se ekipi trenerjev mlajših ekip zdaj priključuje še članica Ana Hrbljan, ki ima veliko volje in želje delati z mladimi. Čim več takih punc je treba vključiti v delo z mladimi. Zato res vse pohvale klubu.
Se danes morda z delom z otroki v športu začenja prehitro, saj se pogosto začenjajo treningi že v vrtcih?
Po moje se vse skupaj res začenja prehitro. V takšnih primerih je pot do članske ekipe dolga in mnoge igralke to pot zaključijo prehitro.
Vendar pa je konkurenca med športi velika, in ko en šport začne z aktivnostmi pri najmlajših, se mu pridružijo še vsi ostali. Pa ne samo to. Morda je še bolj sporno, da se pri najmlajših pretirava s številom in količino treningov. To je res sicer odvisno od športa do športa in od trenerja do trenerja, ampak po moje je bistveno, da se pri najmlajših dela predvsem na koordinaciji.
Morda bi v klubih morali tudi v mlajših selekcijah delati kondicijski trenerji. Morda se to komu sliši čudno, vendar naj vsak opravlja svoje delo. Košarkarski trenerji naj trenirajo košarko, ostale stvari naj delajo za to usposobljeni trenerji. Se pa zavedam, da je to povezano z dodatnimi stroški, ki si jih v Sloveniji lahko privošči le redkokateri klub.
Za konec se dotakniva še posebne zgodbe. Tvoj sin Dan je pred dnevi prvič zaigral v članskem dresu madridskega Reala. Kako gledaš na njegovo športno pot kot oče in kot košarkarski trener?
Kot oče gledam zelo pozitivno, saj nas je vse presenetil. Ko je dobil priložnost, jo je izkoristil. Postavil se je zase in dokazal, da zmore. Lahko mu dam samo »kapo dol«, saj je morda že dosegel več v karieri kot jaz, pa je star šele 17 let.
V prvem letu mu je šlo vse gladko in brez težav. V drugem letu je bilo težav nekaj več, ker so imeli v Realu na njegovi poziciji večje število igralcev in je bila velika rotacija. Dan o tem niti ni hotel nikoli govoriti. Vendar pa je Real res velik klub in je bil tisto sezono cilj predvsem to, da delajo na njegovi fizični moči in je bilo igranje tekem šele v drugem planu.
Kot trener pa lahko rečem, da bo mogel še malo trenirati, da bo prišel do nekega nivoja.
